Še predno se je v medijih začelo toliko govoriti o knjigi “Čefurji raus”, me je v svojem blogu, približno pred dvema tednoma, nanjo opozorila Tina.M. Poizkusil sem si jo izposoditi, pa je zunaj, “jo je skoraj nemogoče ujeti”, mi je povedal knjižničar. Nisem je še prebral.

Potem pa se je začelo. Naš generalni direktor je sprožil postopek zoper pisca tega romana, saj naj bi žalil nas, policiste in policijo.

Kakšno je pisanje, vem le po pripovedi prijatelja, ki jo je prebral in iz medijev, ko jo povzemajo. Skoraj zagotovo, pa ni policista v Sloveniji, ki se mu zaradi pisanja v knjigi, ki o slovenski policiji govori slabšalno, ni dvignil srčni utrip.

Nekateri so v pisanju resda prepoznali svoje vedenjske vzorce in se prepoznali, ampak upam trditi, da velika večina policistov, ne pretepamo in ustrahujemo kar tako, vsepovprek. V državah, s starejšo tradicijo demokracije, policsti veliko prej uporabijo fizično silo, kot pa pri nas. Tudi slednje upam trditi, ker sem imel veliko priložnosti, govoriti s policisti iz drugih evropskih držav.

Kako smo (policsti) lahko užaljeni, če pa gre vendar za fikcijo, boste rekli. Za primer in lažje razumevanje. Se spomnite filma “ALI G in da house”, kjer Sacha Baron Cohen (Borat), na letališču zavrne dekle, ker naj bi bila pregrda in jo pošlje nazaj v Slovenijo?

Živo se spomnim, kako je v kinu završalo. Skoraj vse ženske so bile presenečene in jezne, morda celo užaljene (vsi vemo, kako grde so Angležinje), moški pa so se privoščljivo hihitali.

Pa so bile ženske upravičeno užaljene? Zakaj so bile, saj je fikcija, ne? Podobno je sedaj okrog te knjige. Policisti so jezni in užaljeni, ostala “publika” pa se, ker ni direktno omenjena, privoščljivo hihita.

Ali je g. Šinkovec ravnal pravilno ali ne? Kdo bi vedel, morda je v očeh javnosti res pretiraval, vendar nam je pokazal, da je še kdo, ki se bo postavil za naš poklic. Mlademu pisatelju ne gre zamerit veliko, škoda pa je, da ni priznal, da vse le ni fikcija in je vsaj kakšen del zgodbe doživel sam ali pa mu ga je izpričal kak prijatelj.

Gospa ministrica – vam pa - Šinkovec ne sme biti užaljen, vi ste pa lahko? 

  • Share/Bookmark

Komentarji



30 komentarjev

  1. simonarebolj, dne 25.01.2009 16:49
    simonarebolj

    Problem ni v užaljenosti, ampak načinu!! Kot je rekel Vojnović … nekateri svoje užaljenosti stresejo na forum, nekateri pa imajo v rokah vzvode, da si domišljajo, da lahko nekoga zaradi svoje užaljenosti nad fiktivnim likom v knjigi kazensko preganjajo.

    Genralni direktor bi lahko svoje občutke izrazil v javnosti, zato imamo na razpolago določene javne kanale. Perverzno pa je, da se je polotil vzvoda uporabe sredstev sankcij in s tem posledično pritiska cenzure oziroma sprožitve, da bi se avtorji literarnih del samocenzurirali v izogib težavam s tožbami in njenih posledic!!! Obstaja nešteto romanov, kjer avtorji izražajo aspekte gneva in slabšalnega odnosa do žensk, pa mi na pamet ne bi padlo, da bi nekoga bilo zaradi tega potrebno kazensko preganjat, ker izraža neko obstoječo plat medalje občutkov moških do žensk. Nasprotno! Zdi se mi odlično, da ravno preko umetnosti lahko izvemo več in marsikaj. Svoj odziv in morda nasprotne ali užaljene občutke pa lahko izražam kot apel na javno razpravo o določeni tematiki, ne pa s poskusi prepovedi izražanja določenih osebnih izrazov ali pa orisov aspektov možnega obstoječega občutenja.

  2. milena (mica), dne 25.01.2009 17:17

    Policisti so- imajo vso pravico- lahko zelo užaljeni in prizadeti. Vandar pa morajo vedeti, da je napisano fikcija, pisateljska domišljija, ki je avtorja malo zanesla (ali pa tudi ne, kakor se vzame).
    Bralec si bo pač ustvarjal mnenje na podlagi svojih izkušenj.
    Konec koncev- če gledamo slovenske filme, si tudi lahko mislimo, da živimo v deželi zapitih štajecev, kurbastih bab in ciganov. pa verjetno ne gre, da bi si delali take sklepe, ker ne zdržijo vode.
    Pisatelji imajo pri pisanju neskočno več pravic in lahko zgodbo oblikujejo po svoje. Svobode se jim ne sme kratiti, razen v nekaterih izjemnih primerih, ko bi spodbujali k rasni ali verski nestrpnosti, ko bi bralce direktno nagovarjali h kriminalnim dejanjem…no, pa še je nekaj primerov, ki se jih trenutno ne spomnim.

    Povsem drugače pa je, če si podobno pesniško svobodo privoščijo novinarji. Tam pa- pa se nam govori kakor hoče- ima svoboda govora in pisanja svoje meje.
    menim, da če bi si pa novinar kaj podobnega privoščil v svojem članku, pa da bi imela policija dokaze, da se novinar laže, takrat pa bi ga lahko tožili.
    ne glede na to, da bi se potem vzdignila taka ali drugačna iniciativa in bentila, da so krtšene temeljne člvoekove pravice, češ, da je novinar nedotakljiv in lahko gobezda karkoli hoče.

    :-)
    :-)
    :-)

  3. policaj, dne 25.01.2009 17:53

    Z obema se strinjam, Simona k tvojemu komentarju bi le dodal, da vsakdo lahko poda kazensko ovadbo, katero nato “preveri” tožilstvo in jo prevzame in pelje naprej ali pa jo zavrže kot neutemeljeno iz tega ali onega razloga.

    Sicer pa menim, da če je že kdo podal tako ovadbo, bi to moral biti eden izmed dveh sindikatov v policiji.

    Še posebej se strinjam z Mileno okrog novinarske svobode pisanja, ki je včasih (predvsem v elektronskih medijih) podoben pisanju dijaka, ki si nekoč želi postati novinar – neobjektivno, raziskovalno&ekskluzivno-wanna-be, nepreverjeno, prevečkrat pa samo sneto z interneta in (slabo) prevedeno na googlu.

  4. policaj, dne 25.01.2009 19:59

    .

  5. Marcos, dne 26.01.2009 01:44

    Kar se tiče vsega direndaja okoli te knjige bi rekel samo to, da je izšla že precej čas nazaj, pa so šele sedaj vložili kazensko ovadbo. Pisatelju so naredili več koristi, kot škode, saj se bo prodaja knjige zagotovo spet dvignila. Strinjam se s Simono, da bi generalni direktor lahko kako drugače izrazil svoje nezadovoljstvo, morda z izjavo za javnost, vsekakor pa ne s kazensko ovadbo. Kot prvo tak način spada bolj v prejšnji režim kot pa v današnjo državo, kot drugo pa je Šinkovec po mojem mnenju izpadel izredno smešno, saj je vsem jasno, da ga ni sodnika, ki bi pisatelja proglasil za krivega. Morda bi bilo bolje, da bi se zadeve lotil policijski sindikat, še najboljše pa bi bilo, da bi bili vsi lepo tiho.

  6. milena (mica), dne 26.01.2009 11:23

    MARCOS, motiš se. SO sodniki, ki bi verjetno zlahka obsodili pisca. Spomni se na primer Smolnikarjeve in njenih Brez. Smolnikarjevo so kruto obsodili še celo s plačevanjem penalov,kar je finančno skubljenje najslabše vrste. Pa je bila- v primerjavi z zgoraj omenjeno knjigo- še dokaj nedolžna, saj je pisala o zelo lepem in zelo nedolžnem sexu, a so – žal- v njem prepoznale svojo mater neke hčerke……Naj še enkrat poudarim: Smolniakrjeva je tudi sexualne prizore opisala sila tenkočutno in izjemno izjemno lepo….pa so se našli sodniki, ki so imeli manjši IQ kot moj levi čevelj.
    No, tudi pisatelj Pikalo je kratko potegnil, ker se je v nekem policijskem liku prepoznal pravi policaj.
    Pa je videl hudiča.
    Skratka- hočem reči, da v tem, da med ljudmi kroži zelo malo vicev na račun (kratke) pameti sodnikov, vidim zgolj napako, ne vrlino

    :-)

  7. Pris, dne 26.01.2009 11:39
    Pris

    @milena (mica):
    Primeri si sploh niso podobni, razen da gre za preganjanje avtorja neke knjige. Je bistvena razlika, če se nekdo prepozna v fiktivnem liku (ki je povrh vsega še negativno prikazan), ali pa če neka inštitucija poda kazensko ovadbo, ker jo z besedami razžali fiktivni lik. V prvem primeru se zadeva pred sodiščem presoja na podlagi zasebne tožbe in tožnik mora svoje trditve dokazati, v drugem primeru pa sploh ni zakonske osnove za pregon, kar je Kresalova (in posredno tudi Šinkovec) kot pravnica hitro dojela.

  8. Rado, dne 26.01.2009 11:45
    Rado

    Pris,
    menda si pravnik. Kako potem lahko govoriš o kazenski ovadbi?
    Nobene ovadbe ni bilo!
    Bil je le predkazenski postopek!

  9. Tomica, dne 26.01.2009 12:07
    Tomica

    Glede novinarjev in policije je takole – na številnih poteh doma in v tujini sem jih opazoval/analiziral/primerjal. Tile slovenski res niso najtrši (če se spomnim srbskih), imajo pa trdo in res neugodno roko, če je taka situacija – kot je bila na fajtih med BBB in robocopi na Zlati lisici par let nazaj, ko je po navijačih padalo kot v filmih. Sicer bi verjetno tudi jaz isto storil, če bi mi mulc razbil pivsko steklenico na čeladi… Po drugi plati pa se mi zdi, da mlajšim uniformirancem manjka marsikatera človeška dimenzija; ampak slednji deficit imajo celotne mlajše generacije, ne samo ena struktura, in za to niso krivi sami – je pa res, da oni in mi moramo živeti s tem mankom in to ni vedno lahko.

    Pa tudi na pogovoru s kriminalisti sem bil zaradi zadeve, ki je bila skrajno kočljiva (bivši sodnik proti policistom/kriminalistom, ufff). V bistvu so jih zanimale informacije, kiso bile razvidne iz teksta. Nek drug kolega je z njimi čebljal zaradi človeka, ki so ga lovili zaradi suma kaznivih dejanj, pa je kolegu dal intervju med skrivanjem. Taki pogovori niso prijetni že zaradi občutka, da se zagovarjaš na policiji (čeprav se v bistvu ne), ampak se jim gre težko izogniti. V takih primerih se mi vseeno zdi vabilo za razgovor smotrno.

    Je pa dejstvo, da so policaji – podobno kot blondinke, Cigani in Židi, čefurji ter Slovenci – v kolektivnem kulturnem duhu zelo stereotipizirani. In take užaljene epizode s pridihom maščevalnosti (OK, zaščite dignitete) potem še samo utrjujejo negativne komponente stereotipov. Ampak sam veš, Policaj – en sam človek lahko uniči več, kot jih deset naredi…

  10. policaj, dne 26.01.2009 12:09

    Milena –

    Smolnikarjeva v svoji knjigi sexualnih prizorov ne opisuje ravno tenkočutno, razen če je :”pa je šla po kurcu gor in dol..” zate nežno opisovanje sexa. Ampak vseeno se strinajm s teboj. V primeru Smolnikar se je tudi pokazalo, kako pokvarjeni so odvetniki. Odvetnik, ki je zastopal užaljeno družino, je, potem, ko je dosegel prepoved prodaje knjige in izsilil penale za vsak dan prodaje knjige, poslal svojo uslužbenko, ki je izsilila (z grožnjo) nakup knjige, ki je bila že umaknjena v skladišče.

    No, na koncu je Smolnikarjeva le zmagala, ampak po letih izgubljenih živcev. Kdo ji bo to povrnil…. Naš mladi pisec je imel še srečo.

  11. Pris, dne 26.01.2009 12:23
    Pris

    @Rado:
    Kazenska ovadba je vsako naznanilo organom pregona, da je bilo oz. naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje. Če grem zdajle na policijo ali državno tožilstvo in naznanim neko kaznivo dejanje, bodo to sprejeli na zapisnik o ustnem sprejmu kazenske ovadbe. V tem smislu določata tudi 146. in 147. člen ZKP. Res je, da gre za dvojno poimenovanje in bi bilo bolj smotrno, da bi to začetno naznanilo imenovali “kazenska prijava”, akt s katerim policija po končanem predkazenskem postopku utemeljuje sum tožilstvu pa “kazenska ovadba”, vendar ni tako, ne v praksi, ne v zakonu. ;)

    Konkretno kaznivo dejanje (razžalitev? obrekovanje? – v bistvu sploh ne vem, katero iz poglavja kazenskega zakonika o KD zoper čast in dobro ime je bilo aktualno v konkretnem primeru) pa se ne preganja po uradni dolžnosti, temveč na predlog oškodovanca, kar v praksi pomeni, da poleg osnovnega naznanila (tj. kazenske ovadbe oškodovanca) mora obstajati izrecen predlog, da se začne kazenski pregon. Če sem prav razumel, je v.d. Šinkovec podpisal ta akt.

  12. milena (mica), dne 26.01.2009 12:29

    hehe, policaj, še zmeraj msilim, da so njeni opisi sexa- lepi. Tisto, kar si dodal kot da je izstopajoče, je pa nekako…hm…”spada zraven” , ane?
    Sploh pa je Breda /z njo se osebno poznam/ tiste sorte ženska, ki zna pisati…in cele Breze so ena sama poetika….

    Kar se pa policije tiče- z njimi še nikoli nisem imela težav, pa imam- po poklicni dolžnosti-kar nekaj bližnjih srečanj s posamezniki od njih. Valda, da so vmes tudi sere, ampak- kje jih pa ni?
    Vseeno pa msilim, da jim pogosto delamo krivico. Razumeti je treba, da se v glavnem ukvarjajo z izmečki.
    A – žal- se potem dogaja to, da jih policija v vsakem primeru faše po glavi.
    Če nekoga zapre, pa se potem izkaže, da ni glih tak lopov kot se je zdelo= se mediji in ljudstvo spravi nanje.
    A če nekoga drugega ne zapre in ne sankcionira, pa se potem izkaže, da je ta oseba zato nekoga poškodovala ali celo ubila= pa je spet vse narobe.
    kakorkoli se obrnejo imajo rit zadaj.
    Žal pa je tudi tako, da so prav odvetniki tisti, ki marsikoga, ki bi ne sodil drugam kot v arest, rešijo- in kaj sledi?
    Spet so mediji tisti, ki pišejo o “ubogem revežu”, ki je po nedolžnem pristal v šapah policije.
    Osebno poznam nekaj primerov, ko bi dotični z vso pravico MORAL iti v zapor, a se to ni zgodilo….Dokaze je odvetnik zlahka spodbijal……

  13. simonarebolj, dne 26.01.2009 12:58
    simonarebolj

    Pris ima seveda prav, čeprav po drugi strani pa je podobnost v okviru poante razumevanja pojma fikcija enaka.

    V primeru Smolnikar je šlo za to, da so tožnice v delu prepoznala svojo mater na način, kakor jim ni bilo po godu.

    V primeru Pikalo se je prepoznal policaj, ujemal se je tudi nadimek, ki ga je fasal na ulici. Petarda so ga klicali.

    V primeru Vojnović pa je šlo za nek fiktivni lik, ki pljuva po policajih (ki so ga v zgodbi tudi nabutali itd. . Torej, ironično, so se prepoznali policaji, množica njih in spet, kot v prvih dveh primerih, nasprotujejo kolektivnemu prikazu.

    Razlika je torej le v osebni in kolektivni užaljenosti. Pojem fikcije kot zagovor pa ne zdrži vode, namreč tudi Smolnikar in Pikalo sta se upravičeno zagovarjala s pojmom fiktivnega junaka, le da nista na prvo stran zapisala, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami zgolj naključna!!! Namreč enak nadimek nekemu policaju lahko daš po naključju pač. Da nekdo v nekem liku prepozna svojo mater, kot mu ni všeč, je lahko naključje in pisatelj ni mislil ravno na to osebo, ko je pisal, četudi je ta oseba soseda. Naključnost toka misli je neizmerljiva, fikcija pa ne obstaja!!!! Namreč nihče ne more pisat popolnoma izmišljeno, ampak vedno črpa iz resnice in tudi želi preko kvazi fiktivenga izrazit sporočilno resnico, celo na bolj učinkovit način, kot se porazgubi v realnem življenju. Zato je Pikalo po postopku napisal basen in na prvo stran zapisal, da je vsaka podobno z živalmi v knjigi zgolj naključna … hehehe …

    No, moj zelo bližnji sorodnik pisatelj pa ponavadi na prvo stran zapiše, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami naključna toliko, kolikor naključje sploh obstaja … hahaha …
    On namreč velikokrat uporablja like s pravimi, v svoji okolici obstoječimi imeni in priimki, prepznavnim poklicem in vsem, kar razpoznavno definira junaka, da obstaja v realnosti (na primer Adi Smolar, kantavtor, opis, kako izgleda …), potem jim pa naprti, nekaterim, hude izmišljene karakterne grdobije ali jih celo opisuje kot izvrševalce kakšnih zločinov … hehe … (enemu pravniku je to storil). S tem nekako nasprotuje, med drugim, upravičenosti kakršnih koli pritiskov na svobodo izražanja v literarnih delih. Pisatelj ima pravico tudi na poslagi realnih poznanstev izražat določene občutke na primer spečih lastnosti določenih osebnosti. Kako bi na primer bilo, če bi se Simona znašla v nekih drugih okoliščinah, v stilu priložnost dela tatu, in potem bi … blablabla … nekoga ubila in odnesla njegova jetra k sebi v klet za spomin. Pisatelj ima pravico videti v človeku nekaj, kar sicer ne udejanja.

    Kaj hočem povedat. Da roman mora ostat nedotakljiv, ker je pod pojmom fikcija edini kanal, da sploh lahko izvemo več o psiholoških in duševnih tolmunih. In kolikor je fiktiven, toliko je tudi resničen. Prerekanja, tudi na sodišču, okrog tega, kaj je fikcija in kaj resnica so abotno lažniva in smešna po defoltu! Pri Smolnikarjevi je bil argument sodnice, da tožnice pač ne ločijo med fikcijo v romanu in resnico. Vprašanje je, ali je pisatelj dolžan pisat tako, da bo vsak, še tako po Micino zabit človek, ločil in nekaj pravilno razumel. Seveda ne. Vendar pa je še bolj relevantno vprašanje, ali sploh kdo loči?!!! Seveda ne. Ker fikcija ne obstaja v bistvu stvari.

  14. simonarebolj, dne 26.01.2009 13:03
    simonarebolj

    Razprave okrog fikcije so lažnive. Zato takoj, ko pri pisatelju na prvi strani knjige preberemo, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami zgolj naključna, bralci vemo, da laže!!! Da je to napisal ravno zato, ker ve, da to ni res. In ta laž ga ščiti pred domnevnimi tožbami zaradi užaljenosti nad zapisanim znotraj “fikcije”, ki že zaradi laži, zapisane na prvi strani, fikcija ni … hehe … Takle se gremo.

  15. Rado, dne 26.01.2009 13:21
    Rado

    Dobro Pris,
    hvala za pojasnilo. Razlika torej obstaja; naznanilo, oz ovadba.

    Kolikor vem je “prava ovadba” nekaj, kar je v rokah tožilca. On je tisti, ki presoja, ali je “material”, ki so gra pripravili policisti (Šinkovec),
    Policijsti torej samostojno ne morejo ovaditi . . .

  16. Pris, dne 26.01.2009 13:22
    Pris

    Simona:
    “Torej, ironično, so se prepoznali policaji, množica njih in spet, kot v prvih dveh primerih, nasprotujejo kolektivnemu prikazu.”

    Sicer ne poznem podrobnosti, ampak glede na zapise v medijih sem dobil občutek, da ni šlo za kolektivno prepoznavanje individualiziranih (in fiktivnih) policistov v romanu, ampak za “blatenje” Slovenske policije z izjavami fiktivnega protagonista, da so “papki” ipd., slovenska policija (kot celota) pa je “v pizdi” … Torej uradno ni šlo za identifikacijo resničnih policistov s fiktivnimi liki oz. za prepoznavo sebe v le-teh, ampak za klasično razžalitev. Po tem se tretji primer loči od prvih dveh.

    “Namreč enak nadimek nekemu policaju lahko daš po naključju pač. Da nekdo v nekem liku prepozna svojo mater, kot mu ni všeč, je lahko naključje in pisatelj ni mislil ravno na to osebo, ko je pisal, četudi je ta oseba soseda. ”

    To je bil predmet dokazovanja v teh postopkih. Tako kot ima pisatelj pravico do pisanja, imajo užaljenčki pravico, da tožijo. Sodnik pa je tisti, ki mora glede na predložene dokaze presoditi, kje so meje. V praksi je to zelo težko in strinjam se, da so razprave o fikciji in okrog fikcije lahko lažnive. Kakorkoli že, bile so zasebne tožbe, ki so se končale, tako kot so se. Tretji primer pa je zopet rahlo drugačen, saj se je s podajo predloga pregon začel tako, kot da bi šlo za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ni šlo za zasebne tožbe, niti za prepoznavo kogarkoli v nekem fiktivnem liku, ampak za razžalitev slovenske policije kot organa na podlagi izjav nekega FIKTIVNEGA lika. Zadeva po moje sploh nima neke pravne osnove, za razliko od prvih dveh primerov, in to je dokaj hitro ugotovila tudi (pravnica) Kresalova.

  17. Pris, dne 26.01.2009 13:31
    Pris

    @Rado:
    Zopet si zamešal. ;)

    Če pustimo ovadbo kot naznanilo ob strani … Policija zbira dokazno gradivo, opravi razgovore in zasliši osumljence, potem pa v primeru, da obstaja utemeljen sum, državnemu tožilstvu poda kazensko ovadbo, tako da tvoja izjava, da “Policisti torej samostojno ne morejo ovaditi . . .” ne drži. Ovadijo lahko, obtožiti pa ne morejo.

    Tožilec namreč na podlagi kazenske ovadbe policije presodi, ali ima dovolj materiala za kazenski pregon, na podlagi te presoje pa na sodišče poda bodisi zahtevo za (sodno) preiskavo, bodisi neposredno obtožnico oz. obtožni predlog.

  18. Rebbit, dne 26.01.2009 13:45

    Kolikor vem, so tudi v nekaj slovenskih filmih policisti oz. policija opisani zelo slabšalno (npr. Varuh meje, ona čudaščina Demolition group…), pa zaradi tega nihče ne dela pompa, ker je seveda jasno, da gre za fikcijo. Kljub temu, da na metaforični ravni mogoče nakazujejo prav to – sistemsko koruptivnost državnih organov.

    Vsem tožiteljem svetujem branje Hazarskega slovarja, v bogati Pavićevi mataforiki lahko vsak potencialni užaljenec najde nekaj zase. Minimalno kar lahko (poleg vrhunskega literarnega užitka) garantiram, je žalitev verskih čustev, najsi bodo bralci židi, kristjani ali pa muslimani.

  19. simonarebolj, dne 26.01.2009 14:10
    simonarebolj

    @Pris:
    Ja, ja, seveda je šlo za žalitve s strani fiktivnega lika. V smislu prepoznanja sem mislila ironično, da se je slovenski policiji zdelo, da so žalitve utemeljeni. V stilu, res sem papak, res sem butelj, res sem … itd. Skratka, dvom v to, ali bi bilo večini bralcev samo po sebi umevno, da zapisano ne drži ali bi ob branju prikimaval. S tega vidika sledi vzgib, ne pa nisem tak, dokazal bom, da so to laži. Enako kot je avtor tega prispevka omenil primer Borata, češ, Slovenke so grde. In moj vzgib, ne pa niso, to je laž … blabla … Poleg tega je bilo to preklinjanje tudi posledica in vsebinsko nanašajoča na dejstvo, da je bil lik s strani policajev pretepen. In spet … ne, mi pa ne pretepamo čefurjev, to se ne dogaja … zato je Vojnović izjavil, naj se gre Šinkovec pogovarjat z Markom (lik), ali je to res ali ni, na nekem forumu pa so mnenja in izkušnje različne, kolikor je bral tam razpravo … hehe …

    Skratka, hotela sem reči, da gre za različne primere, ravno zato sem to tudi zapisala in dodala še enega, kjer so liki dejansko realne osebe, ki pa jim je naloženo še marsikaj (kar pomeni, da je toliko težje sploh ločit bralcu, kaj je popolna dokazljiva resnica o liku, kaj mu je pa še v stilu pretiravanja ali celo laži naprteno … in avtor se pri sebi sklicuje na občutke, ki mu jih inspirativni material vzbuja in je težko razpravljat, koliko so utemeljeni in koliko ne …). Vsem primerom na svetu je skupno to, da gre za boj, kaj je res in kaj ne. Tudi če gre za žalitev. Je resnična, torej utemeljena, ali ne. Sem res idiotka, kurbetina, prasica ali ne, ker me avtor samo tako vidi in to izraža preko fiktivnega lika. Ali avtor trdi, da pojma nima, da on nič ne vidi in nima mnenja, samo lik si je takšen omislil pač … hehe …

    S tega vidika so vse razprave okrog fikcije lažnive. In ne obstaja znanstvena fantastika, niti basen, niti grozljivka, ki ne bi imela motivov v resničnih zaznavah, ki so lahko izražane na tak ali drugačen način. Zato bi moral vsak pisatelj pravzaprav zapisat na prvo stran po našem umevanju stvari – da ima vsak pravico pisat, vsak pa tudi vložit tožbo v presojo (komu? pri Smolnikarjevi je bil fiasko ravno v tem, da ni bilo vpletenih “strokovnjakov” s področja literature o utemeljenih vidikih obravnave leposlovnih del) tisto o naključju (če sploh obstaja, kot sem zapisala, da se heca četrti primer, ki sem ga vpletla).

    Moj vidik je bil pravzaprav s filozofskega aspekta začrtan, ne v smislu razprave o možnem dojemanju s pravnega vidika, ki se potem lahko kotrlika po stopnjah do ustavnega sodišča in tudi zlahka vse skupaj izpade kot gostilniška razprava različnih mnenj. Odvisno od sodnika … hehe …

  20. Pris, dne 26.01.2009 14:38
    Pris

    “Vsem primerom na svetu je skupno to, da gre za boj, kaj je res in kaj ne. Tudi če gre za žalitev. Je resnična, torej utemeljena, ali ne.”

    Simona, za kaznivo dejanje razžalitve ni potrebno, da je izjava neresnična, važno je, da razžaljenec neko dejanje ali neke besede subjektivno dojema kot razžalitev in to je tisto, kar se v postopku dokazuje.

    V Vojnovićevem primeru, kolikor ga poznam iz medijev, ni fora v resnici, torej v tem, ali policija dejansko pretepa čefurje in dela vse tisto, kar je opisano v romanu, ampak v tem, da je osumljenec kaznivega dejanja razžalitve fiktivna oseba. V tem kontekstu je potrebno jemati Vojnovićev sarkastični komentar, da naj zaslišijo protagonista, ne njega. In ravno zato kazenski pregon zoper avtorja nima pravne podlage.

  21. simonarebolj, dne 26.01.2009 14:50
    simonarebolj

    Ja, pris, ne štekam, kako da se ne štekava. Vse to mi je jasno s pravnega vidika in pravic posameznikov kot beli dan. Vendar je moj aspekt filozofske narave, ki ima še kako temelje v navezavi na realnost, ki konec koncev v smislu močnega poteka javne razprave v neko smer lahko, kot pri vsem, vpliva tudi na pravne spremembe dojemanja stvari!!!

    Poglej si najnovejši prispevek na Vesti v zvezi s tem primerom, kjer policisti pojasnjujejo svoj pogled na zadevo. Valjda, da gre tudi za prepoznavanje resnice … zapišejo, da se s takšnim izrazoslovjem resnično srečujejo in ne gre za nobeno fikcijo (torej so prepoznali resnico) in trdijo, da knjiga spodbuja k nestrpnosti, pri čemer je zlorabljen fiktivni lik!!! Nadalje se sprašujejo, ali bi bila javnost enakega mnenja, če se bo v literaturi (ki je po možnosti celo visoko prodajan hit) na tak način “spodbujalo” tudi rasne, nacionalne in druge vrste nestrpnosti. Ali bibila v tem primeru javnost drugačnega mnenja samo zato, ker je avtor namen “spodbujanja nestrpnosti” preložil na pleča fiktivnega lika … hehe … in se ogradil od izražanja osebnega mneja, kot avtor, ki piše v prvi osebi in s tem lahko vsebinsko blaži ali še dodatno potrjuje miselno naravnanost, ki v sporočilnosti veje iz določenega dela.

    Jaz svoje mnenje o mejah verjetnosti in temu primernega mnenja, kako naj bi se dela optimalno obravnavalo tudi s pravnega vidika imam, ampak bom o tem raje več zapisala za prispevek na blogu, ker se mi zdi pomembno in stvar zanimive razprave. Sem ti pa hotela samo poudarit, da aspekt, s katerega jaz tukaj razpravljam še ni na klopeh prava, ampak se dotikam podstati, ki so možne za diskusijo o pravnih elementih, ki že so, ali pa še niso, pa bi morebiti bili. Ne pojasnjevanje, kako je danes tukaj, ampak izven te perspektive. Z “božje”, če hočeš.

  22. simonarebolj, dne 26.01.2009 14:58
    simonarebolj

    Aja … samo še to. Ker tudi fiktivni lik se da vodit. Ti lahko fiktivni lik, ki nekoga preklinja, sicer prikazuješ bralcu všečnega ali pa kot psihopata bolnega uma!!! Torej vprašanje, ali mi sploh lahko presojamo naravo predstavljenega fiktivnega lika, je na mestu, ker dejansko obstajajo razlike. In knjiga Čefurji raus je napisana z namenom razumevanja te skupine ljudi ravno na tistih segmentih, ki najbolj vzbuja v javnosti odpor.

    Ker v kolikor trdimo, kot je zapisala mica, da obstaja možnost izražanja nestrpnosti in celo pozivov k njej, ki je vredna kazenskega pregona, se sesuje teza o fiktivnem liku in se Morda lahko izkaže, da javnost tolerira nestrpnost do policajev, medtem ko nacionalne ali pa rasne ne bi … haha … In imamo šmorn. Pravo gor al’ dol. To je diskusija potem lahko o neumnosti in nepopolnosti, ki po logiki stvari rezultira tudi skozi vzpostavljanja pravnega zakonika.

  23. Pris, dne 26.01.2009 14:58
    Pris

    Jaz pa mislim, da se čisto dobro štekava. Razsežnosti teh zadev, sploh zadnje, presegajo normativne okvirje in kljub (pravnem) zaključku še vedno postavljajo mnoga vprašanja, tako sociološko-kulturološke, kot tudi teoretičnopravne narave.

    Všeč mi je tudi izraz “božja” perspektiva – ius divinum, ki je onkraj postavljenega prava. Z zanimanjem pričakujem tvoj zapis. :)

  24. Rado, dne 26.01.2009 16:11
    Rado

    Nepotrebno se jeziš name Pris.
    :-(
    Že iz gornjih postov je videti, da se oba strinjava glede predhodnih postopkov.
    Bolj je zanimvo vprašanje, kdaj v teh večstopenjskih postopkih pride do kvalitetnega preskoka.

    1) Policija je dolžna preiskati sum kaznivega dejanja

    Na podlagi prvotnih raziskav lahko naredi troje:
    a) opusti nadaljno preiskavo (če se prepriča o neutemeljenosti sumov)
    b) da tožilstvu v presojo (če je glede kaznivosti dejanj v dvomih)
    c) da tožilstvu v nadaljni postopek (če verjame, da je postopek utemeljen)

    Dogodki post festum so pokazali, da policija verjame v kaznivost . . . (glej zadnjo izjavo združenja policistov). – torej gre za točko c) -
    Pa tudi, če bi šlo za razlog b), bi policija še vedno morala dati stvari v presojo na tožilstvo.
    Šele, ko (če) tožilec nadaljuje postopek pred sodiščem, se smemo zgroženo spraševati o represivnosti režima (v mislih imam prav ta aktualni primer).

    In kaj se je zgodilo zdaj? Policija je v danem primeru kleknila pod pritiskom politike.
    Sama verjame v krivdo, a je morala popustiti in ustaviti postopek. Celo Šinkovec se je moral “žrtvovati”. /Seveda lahko tožilstvo zahteva nadaljevanje postopka, a to je že druga zgodba./

    Če mene vprašaš Pris,
    je to najslabši možni scenarij.
    Prav verjetno je, da bo poslej marsikateri sum policija, že vnaprej zavrgla, ker jo bo strah pritiskov javnosti.

  25. Pris, dne 26.01.2009 16:34
    Pris

    Rado, od kod ti ideja, da se jezim nate?

    Če elaboriram tvoj zapis in še malo špekuliram, je zadeva šla nekako takole:
    1. vodstvo policije “odkrije” roman Čefurji raus!, pri čemer je vseeno, ali so na to naleteli sami, ali pa jih je opozoril kak komandir ali drug policist-posameznik,
    2. vodstvo policije presodi, da gre za razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in se odloči, da bo zoper avtorja reagiralo,
    3. ker je za to vrsto kaznivih dejanj poleg kazenske ovadbe (naznanila) potreben tudi predlog za pregon, le-ta dokument podpiše v.d. generalnega direktorja Šinkovec,
    4. zadevo se v obliki kazenske ovadbe (naznanila) in predloga za pregon pošlje v predkazenski postopek na pristojno policijsko enoto (najverjetneje kriminalistična služba PU Ljubljana), v skladu s 3. odst. 147. člena ZKP pa se obvesti tudi tožilstvo,
    5. zadeva je v okviru omenjene enote dodeljena XY kriminalistu ali kriminalistom, ki začnejo s predkazenskim postopkom (razgovori z vpletnenimi, zbiranje morebitnega dokaznega gradiva),
    6. pride do vsesplošnega zgražanja javnosti
    7. po posredovanju notranje ministrice Kresalove Šinkovec umakne predlog za pregon, brez predloga oškodovanca pa so kakršnikoli nadaljnji ukrepi nemogoči.

    Po mojem mnenju ga je policija pihnila že s prvotno podajo ovadbe (in predloga), prav tako pa bi lahko tudi konkretni kriminalisti, ki jim je bil primer dodeljen, zavzeli stališče, da ne obstajajo razlogi za sum, da je osumljeni Vojnović storil to kaznivo dejanje. Vsekakor pa mislim, da policija ni kleknila pred politiko, temveč pred lastnim neznanjem.

    Izjave posameznih policistov post festum pa razumem bolj kot čustvene, ne pa pravne.

  26. Rado, dne 26.01.2009 16:45
    Rado

    Pris,
    scenarij ki si ga opisal je čisto možen.
    Implikacije dogodka pa bodo negativne.
    (Glej pri meni – sem nekaj napisal na to temo).
    Poseg Kresalove je nedvomno poseg politike v delo policije!

  27. Marcos, dne 26.01.2009 17:08

    Jaz bi raje rekel, da je Kresalova posegla v delo policije, preden bi se preveč osmešili pred javnostjo in s tem še dodatno potrdili stereotipe o “butalskih” policajih.

  28. simonarebolj, dne 26.01.2009 17:14
    simonarebolj

    @Pris:
    :) :)

  29. policaj, dne 26.01.2009 20:09

    Pris –

    s tem, da se točka 3 in 2 prekrivata. Šinkovec je ali prebral knjigo, ali pa mu je nekdo povedal za pisanje v njej. In je kot vsak drug državljan podal ovadbo. Ovadbo bi lahko podal tudi kdo, ki ni v policiji. Vprašanje pa je, če v takem primeru ne bi ovadbe, kot neutemeljeno zavrgli že takoj na začetku in bi kriminalisti (v dogovoru) s tožilcem, na pristojno tožilstvo poslali le poročilo.

    Rado –

    se strinjam. Kar je naredila Kresalova, je poseg politike v delo policije. Bojim se, da je javnost, zaradi “hihitanja” policiji in policistom, spregledala (ker mislijo, da je utemeljeno storila to) to in ne vidijo, da če se je to zgodilo to že sedaj na začetku mandata, se to lahko dogaja ponovno. Bomo videli….

    Marcos -

    Kresalova je posegla zato, ker si nabira točke v javnosti. Jaz sem bil na začetku navdušen nad njo, po enem sestanku in dopisu, na katerega mi sploh ni odgovorila in še po nekaterih drugih njenih dejanjih, pa vidim, da ni za v policijo. Naš minister bi moral biti Jankovič. Ta bi naredil red in iz njihovih “fikus pisarn” nagnak nekatere, ki (tudi na MNZ) ne delajo ČISTO NIČ.

  30. Rado, dne 26.01.2009 22:42
    Rado

    Pris,
    (replika na tvoj zadnji post) Policija je kleknila ob posredovanju Kresalove
    in ne prej.

    Policaj,
    izgleda da nihče noče videti tega, kar midva prepoznavava.

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !